Božično jutro z mojega balkona

o

Okus nebeške prostornine ...

Frutti del terreno istriano

                                   pred kamnitim obrazom čipka iz šipka

                                                       nad njo so planeti zanetili kres

                                                            ostala je sama polna semen

                                                          v trnjevi postelji aroma strasti

                                                gorke kot kaplje sedmerih oči

                                                      nabrita modrina se ne razkriva

dišeči tepih za pojutrišnji ples

Les feuilles mortes

julijsko brezčasje

KOPRIVOV ČAJ

Pred časom je dr.Dušan Rutar vodil tečaje intelektualne samoobrambe. "Koprivov čaj" pa bo poskus kulturne samoobrambe. Kako: s prebiranjem satiričnih besedil in poezije upora ter s prepevanjem šansonov in pesmi Balkana.

DRUGI POLČAS

Ena  modra

Policist ustavi voznika, ki je na avtocesti vozila vztrajno prehiteval po desni. Presenečen ugotovi, da je ustavil svojega ministra. »Oprostite, gospod minister, a ste imeli mogoče  kakšen poseben razlog?« Minister mu razloži: »Jasno, pokazati jim moramo, da nismo in ne bomo na levi! Tudi ko prehitevamo.« Policist je spet presenečen: »A to zdaj pomeni, da vsi, ki prehitevajo po levi, kršijo zakon?« Minister: »Jezusmarija, ne vsi! Samo tisti, ki imajo strice v ozadju!« Policist poskuša razumeti: »A na zadnjem sedežu? Kako bom pa vedel, da so strici?«

Bolj ko v družbi cvetijo nesmisli, lažje delo imajo humoristi. Duhovita ironija je bila od nekdaj orožje tistih, ki so gojili odpor do »pušk in bajonetov«, a  se hkrati niso odrekli uporu. Protestne prakse imajo lahko zelo različne pojavne oblike, v tem sta njihov šarm in prednost. Prednost pred tistimi, ki imajo moč in oblast, saj se po navadi protestira proti njim. 8. februarja so prišli na svoj račun – eni in drugi. Prepričana sem, da se je gospodu Prešernu  imenitno zdelo, da so se prav na njegov dan zgrinjale po Ljubljani tako pisane protestne množice. V vseh teh letih se je naposlušal svojih verzov in najbrž bridko obžaloval, da je v življenju napisal eno samo knjigo. Letos pa taka kreativnost!

Protestniki so pokazali presenetljivo mero domišljije. Mogoče je imel svoje prste vmes tudi pust, ki se je tokrat spet znašel v časovni bližini Prešerna; mask res ni manjkalo. Protestiralo pa se je v dveh polčasih, če se izrazim po športno. Prvi polčas smo tisti, ki smo šli na drugega, zamudili, zato pa smo seveda pogledali posnetke. Priznam, domiselno so si omislili in izpeljali skupinsko masko, zlahka sem pomislila na miniaturo kakšnega Rdečega trga iz časov Brežnjeva ali na Trg nebeškega miru iz časa Mao Zedonga. Vse tiste enake plapolajoče zastavice in ljubeči pogledi, namenjeni Njemu, ki jim je z odrskega platna kamnito hladno, s popolno odsotnostjo slehernega čustva, razložil abecedo fobizma in fašizma. Res izjemna maska.

 Foto: Tomi Lombar/Delo

Drugi polčas je bil mnogo manj enoten, lahko bi se celo reklo, da je bil razenoten ali razposajen. Med nami so skakali zombiji, nad nami so plavali gigantski obrazi ljubljenih politikov, pa spet papirnati zombiji, pa okostnjaki in seveda številni duhoviti transparenti, potem smo se vsi skupaj zamaskirali v mogočno reko, ki se je počasi valila po glavni prometni strugi slovenske metropole. Ja, tudi to je bila izjemna, veličastna maska. Pozabiš na razlike, pozabiš na mraz, jasno ti je le, da si ta trenutek del neke še neimenovane reke in da boš prihodnjič spet tu. Ne glede na to, kakšen bo učinek, kakšen bo Dan potem.  

Foto: Tomi Lombar/Delo

Na Trgu republike nas je pričakala še ena skupinska maska: ograja in robokapi. Niso bili slabi, ampak občutka za sorazmerje pač niso pokazali, vzeli so si zase celo tretjino trga, čeprav jih je bilo nekaj tisočkrat manj kot nas. Seveda, to je bila njihova poanta, nazorno prikazati lastniško  nesimetrijo. Prebrisano! Ampak prihodnjič se lahko zgodi, da bo ograja padla, ker prihodnjič se bo treba maskirati v leve fašiste. Tako je govorila maska iz prvega polčasa, ki se na to že spozna, lahko bi rekli, da na to komaj čaka. Zato se bomo raje spomnili na naša »ženska« orožja, na ironijo, poezijo in domišljijo. In vzeli si bomo čas za premislek, našega polčasa še ni konec! 

Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Tako pa je govoril dr. Prešeren njega dni.

ČAS JE ZA MALO DOSTOJANSTVA - 2.del

Težava s fašizmom je, da apelira na tisto, kar je v ljudeh najboljše.

Rastko Močnik, Koliko fašizma

»Bravo! V bistvu sem enako mislil in čutil tudi sam, pa čeprav bančnik. Bojim pa se, da je tudi med učiteljicami in učitelji veliko takih, ki sploh ne razumejo, kaj ta tekst pravi, takšnih, ki jim je bolj pomembna obleka z znamko  (…) Zato se bojim, da ni te kritične mase, ki bi nekaj občutneje spremenila. Mogoče pa bo ta apel pripomogel k temu. Sem pa res v Ljubljani videl mnogo učiteljev/profesorjev (bili so v modrih brezrokavnikih), ki so že po videzu in obrazu delovali razumno, razmišljajoče in uporniško hkrati.«   R.

»Zanimivo: Ravnanje Plevnikove, ki nikoli ni hodila na volitve, sedaj pa je "spregledala" (pri kakih 50 letih!!!), se mi zdi tipično za kar nekaj generacij učiteljev. Medlih, politično apatičnih, če pa že opredeljenih, pa jasno liberalnih (karkoli že to pomeni pri nas). Bognedaj, kaj drugače usmerjenih. Tukaj se mi zastavlja eno samo vprašanje gospe Plevnikovi: po vsem, kar je napisala, očitno tudi na plebiscit ni šla (leta 1990). In s tem se hvali?!
Meni se zdi to nevredno dejanje izobraženega državljana in bi bila raje tiho, kot da bi razglašala, da mi je bilo vseeno, kaj bo z mojim narodom, mojimi ljudmi v tej državi.
Se opravičujem, če sem brala površno in je gospa morda odšla na plebiscit. In zdaj nam pridiga, da moramo nositi glave pokonci! In tuliti s Štrukljem, da pade vlada. Da pride do političnega kaosa. Če pride do tega, spoštovani, bomo v tem VSI! Važno pa je, da bomo imeli krivca. Prvi je minister Turk, drugi pa Janša. No, morda bo vrstni red zamenjan ... Res se čudim nizki ravni političnega razmišljanja v zbornicah. Kot bi bili za šankom.«

 Elizabeta (http://www.solski-razgledi.com/forum2/read.php?1,7334)

21. 12. 2012, Ljubljana
Foto: Lucijan Plevnik

Izmed mnogih odzivov na moj zapis Čas je za malo dostojanstva (poleg Šolskih razgledov ga  je v celoti objavila tudi Mladina), ki so prihajali iz zelo različnih geografskih in poklicnih okolij, sem izbrala zgornja dva. Oba sta me presenetila, vsak po svoje, in mi dala misliti. Po prvem sem si morala priznati, da malo vem o tem, kakšen je ugled učiteljic in učiteljev pri tistih, ki to niso. Prav visoko nas ne cenijo, sem lahko sklepala. Bojazen, da je veliko takih učiteljev, ki sploh ne razumejo, kaj ta tekst pravi, se mi je zdela zares pretirana. Saj nisem pisala znanstvene razprave z zapletenimi tezami in strokovnimi izrazi, pisala sem do konca iskreno o svoji državljanski rasti, z besednjakom, ki ga razumeta tudi moja sinova, ko se pri nedeljskem kosilu lotimo kakšne aktualne teme.

Ko sem prebrala Elizabetine odzive na forumu Šolskih razgledov, pa si je bilo treba priznati grenko resnico: Nekateri res ne razumejo! Natančneje povedano: Razumejo tako izkrivljeno, da sem se odločila odgovoriti na ta tip (učiteljske ali, če hočete, elizabetinske) percepcije, ki niti ni tako osamljen. Kaj je v njegovem jedru? Vrednote, seveda, veličastne vrednote: ljubezen do naroda, ljubezen do kulture, ljubezen do vlade, ljubezen do vodje. Vse tisto torej, kar je v ljudeh ekskluzivno najboljše. Prav v tem tiči pomembna zanka: so prave ljubezni in so ljubezni z napako. In v to zanko je treba spraviti tiste, ki ljubimo z napako. Elizabetinska  retorika diskvalificira v imenu najbolj »prave« od vseh, ljubezni do naroda in reda. 

Gospa ni šla na plebiscit (pred 20 leti), šla pa je predvčerajšnjim na ulico, tulit s Štrukljem, da pade vlada. Ali ne ljubi pravega vodje?! Ali ne pozna prave politične kulture, ampak kulturo šanka? Ali hoče gospa politični kaos? Ali ne ljubi mojega naroda in mojih ljudi?

Še kdo verjame, da gre za nedolžna patriotska vprašanja, ki ne zaslužijo pozornosti? Potem se naj samo sprehodi po spletnih forumih, tudi po tistem šolskem, na katerem se oglaša Elizabeta. Ali se ni v imenu povzdigovanja ene kulture in nacije nad drugimi zgodilo že preveč nasilja in trpljenja? 


Se iz zgodovine še nismo naučili, da so politične elite s podpiranjem nacionalne ekskluzivnosti in nacionalnih konfliktov vselej zakrivale resnične vzroke za socialna nasprotja? V Ljubljani so se v teh dneh pojavili letaki samooklicane skupine Avtonomnih nacionalistov, ki pozivajo Slovence in Slovenke na boj proti kapitalistom in komunistom ter multikulturnim imigracijam. Njihova militantna nestrpnost se presenetljivo dobro ujema z ideologijo vladajoče stranke. Malo je manjkalo, pa bi jim uspelo mirne demonstracije spremeniti v krvavi kaos, s katerim bi v javnosti »umazali« legitimne protestnike in dali policijskemu ministru proste roke. Ni jim uspelo − tudi zaradi prisebnih policistov in prisebnih demonstrantov.   

Gospa Elizabeta, eno samo vprašanje imam za Vas: Ali res ne razumete ali nočete razumeti? Postajamo družba, ki drsi v fašizem, postajamo talci lastnih politikov, ki računajo prav s tem, da bomo državljani dovolj kulturni, dovolj nevedni, dovolj pobožni, dovolj preračunljivi, dovolj sprti, dovolj nasilni in dovolj apatični, da jim njihovih načrtov ne bomo pokvarili. Ali pač bomo! Mladi sodelavec mi je dejal: »Kaj ste pa dosegli zadnjič z demonstracijami? Saj vlada ničesar ne upošteva.« Res je, dragi kolega, ta vlada nas ne upošteva. Mi pa smo se prešteli in ni nas malo, dali smo zaupnico sindikatom in njihovi prebujeni povezovalni strategiji. Prihodnjič nas bo še več in ne bodo nas mogli preslišati. Ne bo prvič v zgodovini, da bo fašistoidno politiko premagala kultura upora. Zato znova trdim: Čas je za prisebnost in za malo dostojanstva!

Ljubljana, 21. 12. 2012
Foto: Lucijan Plevnik