zbudim se preden se zbudim
ljudje ki me poznajo se v daljših
kadrih bližajo in grejo
nastavljajo na okna svoje znake
se pogovarjajo z mojo tišino
včasih me spravijo v kot in mi povejo
da nisem varovala ognja
včasih mi sneži na čelo
pelod zdravilnega grmovja kot
neizrekljivi prah besed kot
blag pogled ki odpre in celi rane
zbudim se preden se zbudim
dišijo in grozijo slike sanj vabijo ladje
ki so zapustile pristanišča mamijo
mesta ovita v šal ljubljenih rok
pogajam se s seboj da grem da
smem pustiti radosti da me zamaje
da me raznosi v še neznano smer
in vem zunaj se znova svita
na ustju reke me namesto morja čaka
druga reka ker vse traja tudi ko izginja
