ko je čas ustavljen

piščal igra in neko noč
nad polje glamoško
se dvigne čoln

dolgo veslaš
čez prah in mah stoletij
preden ločiš robove

brazde sanje meje
med grobo in maziljeno
goloto z dlanmi

zajameš blato pustiš
za sabo grudo žlahtne
terakote

umijejo te milje severa
širina nila nedra istre

pustiš si topli keltski
dež po hrbtu deževati
povsod s teboj

odtis dežele iz otroštva
kot stražar na materinih
vratih ne kot

senca iz province
kot tisočletna prasvetloba
kot kamen

ki se ga ne da pobrati