Še

Sova:
'Lepo bi bilo, ce bi vsem zainteresiranim malo vec povedala o tej svoji izkusnji. Na tej tretji fotki ne stekam, a si jih ujela med malico ali pitjem caja, pri cetrti ne stekam kaksno meso prazi, zanima me, ce otroci imajo malico v soli (peta fotka) in, ce studentke imajo stipendijo oz. moznosti za to (sesta fotka)? No, Sebastian me tudi zanima ...'

Sova, ptica modrosti, je zastavila nekaj podvprašanj k spodnjim fotografijam. Z veseljem razložim.

Herero ženski na tretji fotki nista na malici in ne pijeta čaja, ampak prodajata. Prva šteje drobiž, ki ga je dobila za nekaj podobnega sirotki, kar pijejo večinoma delavci, ki se vračajo z dela. Druga si pravkar umiva roke s krpo, kar pogosto počnejo. Voda v kotličku sicer ni več čista, a vtis je, da jim ni vseeno glede higiene.

Meso je govedina, dobi se tudi ovčetina, priljubljena je kuhana ovčja glava z očmi in zobmi vred.

Na pultih ob cesti se pogosto prodajajo kupi surovih govejih ali ovčjih jezikov.
Hladilnikov seveda ne uporabljajo, tako da imajo muhe svoj žur, kot razkužilo so najbrž dovolj male čili paprike.
Šole so pretežno brez kuhinj, kar pomeni, da otroci v šoli ne malicajo. Tudi nisem opazila, da bi v odmoru sploh kaj jedli.
Štipendij ni, šolnine niti niso majhne za njihov žep,približno 120 € za letnik srednje šole, odvisno od mestne četrti, kjer stoji. Pet letnikov do mature, pa še za uniformo je treba plačati in če je pri hiši več otrok, kar praviloma so, je jasno, da vsi, ki bi radi, ne bodo prišli do izobrazbe.

Kako je s cenami na univerzi, ne vem podrobno, le to, da je študij v Južnoafriški republiki za Namibijce hudo drag, odkar se je Namibija z vojno ob podpori vojnih sil OZN osamosvojila (leta 1990). Mladi iz revnih družin šolanja ne jemljejo samoumevno in kot nujno zlo, ampak kot podarjeni privilegij. Kar pa, seveda, obvezuje. Spoznala sem mlado učiteljico, ki je prišla s podeželja in dala dva svoja otroka v sirotišnico, pri njej pa sta živela dva njena mlajša brata, za katera je skrbela. Zakaj? Da je izpolnila svojo moralno in materialno obvezo do lastne družine, ki je njo edino šolala.

Pred tremi leti sva z Rut delali delavnice z dijaki na srednji šoli v Katuturi. Med drugim so iskali najpomembnejšo besedo in za večino od njih je bila ta magična naj beseda: education! (Rut, pogrešali smo te, ne veš, kako in na zunanjem zidu knjižnice so še vedno zapisane besede)

Sebastian? Je študent likovne umetnosti, doma iz Windhoeka, in pravi, da je umetnost zanj pomembna in čudovita. Srečala sva se v Arte centru Katutura, pa zadnji dan v centru mesta, kjer sva se pozdravila kot stara znanca.

Imam njegov e-naslov, če bi si kdo želel dopisovati z njim.
Jah, hvala za vprašanja, Sova. Vtisi so sveži in lepo jih je deliti z radovednimi pticami.