France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen

Dragi bralci levezleve. Prenesli ste že marsikaj, meditacije o neČasu, o kadilski perverznosti, o dilemah s kičem, pa boste, k vragu, še tole pisanje. Nocoj sem malo jezna. Ravno prav, da zapišem, kar se mi že leta nabira, ko se datum približa slavni osmici meseca februarja. Aj, slovenski kulturni praznik! Slovenska prešerna travma.

Zakaj podelitve Prešernovih nagrad delujejo kot komemoracija? Zakaj ne mine slovenski kulturni praznik, ne da bi se vsakič znova zatekali v eno samo pesniško zbirko in v prirejeno biografijo enega samega pesnika? France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen, da se da nanj projicirati (prilepiti), kar hočete. Oziroma kar si zamislijo tisti/tiste, ki jih doleti režija proslav in protokolov ob slovenskem kulturnem prazniku.

France Prešeren je mit, in mite je treba jemati z rezervo.
(Boštjan Lajovic, http://www.preseren.net/slo/default.asp)
Ja, v tej deželici je Prešeren sinonim za kulturo. Ergo, je treba tudi kulturo jemati z rezervo! Zdaj mi je malo bolj jasno, zakaj vse te komemoracije in publika, ki sedi kot krepane kure. Zaradi tiste rezerve! S katero se da lepo distancirati, mirno sedeti, ko je treba, ploskati, ko vsi ploskajo, nazdraviti, ko je treba, vstati, ko vsi stojijo (in streljati, ko vsi streljajo)!

Ker če ne bi imeli rezerve, distance, bi mogoče protestirali, bi mogoče ploskali vsak po svoje, ali pa sploh ne bi, bi mogoče govorili poezijo živih pesnikov, bi si mogoče zaželeli, da se nas dotaknejo in nas premaknejo. Aj, bi si mogoče zaželeli, da se dotaknemo in premaknemo!

Dragi moji, praznujte!